Izhodne enote

Ukaz, ki si ga vnesel v računalnik, se je izvršil in rezultat je zapisan v pomnilniku. Seveda bi bilo vse skupaj neprijazno, če bi računalnik prikazal le ta zapis. Niz 0 in 1 iz pomnilnika bi ti povedal zelo malo ali pa sploh nič. Zato ima vsak računalnik izhodne enote, ki podatke, razumljive računalniku, predstavijo v taki obliki, da so razumljivi človeku. Najpomembnejša izhodna enota je monitor, pogosto uporabljamo tudi tiskalnik, sodobne računalnike pa si težko zamišljamo brez zvočnikov.

MONITOR

Monitor spremlja računalnik od njegovega začetka. Zato bi lahko sklepal, da se v njem ni nič spremenilo ali pa zelo malo. In vendar ni tako. Uporabniki želimo čedalje večjo in bolj ostro sliko, ki naj na zaslonu žari v vse več barvah. Teh želja osnovna strojna oprema ni več mogla izpolnjevati, zato so v razširitveno režo na matični plošči vtaknili slikovno (grafično) kartico in jo prek posebnega vmesnika povezali z monitorjem.

Tako kot televizor tudi monitor riše sliko na zaslon katodne cevi. Zaslon je prevlečen s tanko plastjo fosforja v rdeči, zeleni in modri barvi, v cevi pa so trije topovi, ki izstreljujejo proti zaslonu elektrone v treh tankih snopih: v snopu za rdečo, zeleno in modro barvo. Ko snop zadane fosforno plast, na zaslonu zažari majhna pika v ustrezni barvi.

Če bi bila katodna cev izdelana tako, da bi na zaslonu žarele le tri drobne pike. To je seveda veliko premalo za razumljiv prikaz podatkov, zato je v katodni cevi še posebna elektronika, ki premika snope sem in tja po zaslonu tako, da v določenem času pikčasto zažari celoten zaslon.